Vsebina originalno objavljena v Amen.si email pismu.
Uff moj ego...
Pride dan, ko zaradi ega, samovšečnosti in samohvale letam tako visoko, da sploh ne opazim, da zgubljam tla pod nogami...
Dokler me kaj (ali kdo...) spet ne prizemlji...
Takrat boli... Včasih zelo... Ampak je prav in nujno!
Zato danes razmišljam o Psalmu 25:9, ki ponuja preprosto, a močno sporočilo o ponižnosti:
Ne potrebujemo velikih besed - potrebujemo odprto srce.
Psalmi 25:9
»Ponižne vodi v pravici,
ponižne uči svojo pot.«
Moje misli...
Prva misel, ki mi pade na pamet je, kako pomembna je ponižnost v mojem življenju...
Večkrat sem opazil, da ko sem ponižen in odprt, lažje vidim Božje vodstvo.
- Ne gre za to, da bi bil slab ali manjvreden. Gre za to, da priznam, da potrebujem pomoč in da ne vem vsega. Ko tako razmišljam, opažam, da mi Bog kaže pot naprej - včasih preko drugih ljudi, včasih preko okoliščin, včasih preko tihega notranjega glasu.
Ta psalm mi daje upanje...
- Ne potrebujem posebnih talentov ali izobrazbe. Potrebujem le odprto srce in pripravljenost, da se učim.
Vem, da me Bog sprejema takšnega kot sem. Zato se trudim spomnit, da vsakič, ko zaidem v čudne/neprave misli, je Bog tukaj in vse kar moram narest je hodit po njegovih poteh, korak za korakom, v ponižnosti in zaupanju.
- Ne gre za to, da bi moral biti popoln ali vse vedeti - ravno nasprotno.
Gre samo za to, da sem iskren sam s sabo in priznam, da potrebujem pomoč. Ko tako razmišljam, vidim, kako se mi pot kar sama odpira. Kot da bi mi nekdo prižigal luči, eno za drugo.
Par podobnih...
Razmišljam o podobnih verzih, ki govorijo o ponižnosti in kako Bog vodi takšna srca...
"Pred častjo hodi ponižnost," pravi Pregovori 15:33. Vedno me spomni, da moram najprej pustiti svoj ego ob strani, če želim rasti. To je kot pri mojem vrtu - najprej moram zemljo pripraviti, šele potem lahko kaj posadim.
"Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost," piše v Jakobu 4:6. Ta me večkrat udari direktno v srce. Posebej takrat, ko se začnem preveč važiti ali misliti, da sem nekaj več. Me hitro spet postavi na realna tla.
Matej 18:4 pravi: "Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu." Ta verz me spomni na hčerko in sina. Kako preprosto sprejemata življenje, kako zaupata, kako sta odprta za učenje. Če se čisto iskren, sta mi odlična učitelja... 💕
Vse te besede govorijo isto zgodbo - ponižnost ni šibkost, ampak moč. Je kot ključ, ki odpira vrata Božjega vodstva.
Pod črto...
🤝 Psalm 25:9 nam servira modrost o ponižnosti na pladnju - v bistvu pravi "Bog vodi ponižne in jih uči svoje poti."
Zakaj je to pomembno: Je kot da bi imeli duhovni GPS, ampak deluje samo takrat, ko priznamo, da nimamo vseh odgovorov. (Roko na srce - kdo pa jih ima?)
Brez zavijanja v celofan:
- Bog išče ljudi, ki znajo reči "Hej, mogoče pa res potrebujem malo pomoči"
- Biti ponižen ne pomeni biti copata - gre za to, da si pripravljen na učenje
- Predstavljaj si, da imaš ob sebi vedno nekoga, ki samo čaka, da ga vprašaš za nasvet
Med vrsticami: To ni eden tistih "sledi 10 korakom do uspeha" nasvetov. Bolj gre za osebno vodstvo, ki ga dobiš, ko nisi preponosen, da bi prosil zanj.
Bistvo in skrivni recept? Spusti svoj "vse-vem" pristop. Ko to narediš, se pot pred teboj kar naenkrat zdi bolj jasna - tudi če še vedno ne vidiš čisto za vsak ovinek.
👉 Še več: Podobna sporočila najdem v Pregovorih 15:33, Jakobu 4:6 in Mateju 18:4. Kot da nam je Bog hotel isto povedati na različne načine - za vsak slučaj, če prvič nisem razumel...
Ponižnost ni šibkost.
Je moč. Je ključ, ki odpira vrata. In morda je prav danes čas, da ta ključ uporabimo.
Amen.
.
Blagoslovljen dan ti želiva,
Maja in Damir
www.amen.si