Vsebina originalno objavljena v Amen.si email pismu.
Živjo,
tole je čista resnica...
Včeraj popoldne sem se zavalil v fotelj s Svetim pismom (ja, včasih se tudi to zgodi) in naletel na verz, ki me je tako ruknil, da sem skoraj padel s fotelja...
5 Mojzes 26,10
»... In zdaj, glej, prinašam prvine sadov zemlje, ki si mi jo dal, Gospod. Tako postavi koš pred Gospoda, svojega Boga, in se prikloni pred Gospodom, svojim Bogom!«
Razmišljanje...
Kdo bi si mislil, da lahko tako preprost stavek obrne življenje na glavo, a?
Prvine sadov. Najboljši kosi. VIP porcija...
Ne tisto, kar ostane, ko si že vse najboljše pojedel sam.
Predstavljaj si, da bi v restavraciji naročil pico in nato natakarju rekel: "Hej, tisto zadnjo, malo zažgano skorjico bom dal v nabiralnik za dobrodelnost." Smešno, kajne? Pa vendar pogosto ravno tako ravnamo z našim časom, energijo in talenti.
- Priznam, moja hvaležnost je včasih kot poceni Wi-Fi – deluje samo občasno in nikoli takrat, ko jo najbolj potrebuješ. Ta verz me je pošteno klofnil in me spomnil, da je življenje prekratko, da bi čakal na "boljše čase" za izražanje hvaležnosti.
Kaj ko bi začel ceniti stvari, preden jih izgubim? Revolucionarna ideja, kajne?
Ko tekst pravi "ki si mi jo dal, Gospod", govori o prepoznavanju, od kod prihajajo naši blagoslovi (tukaj nisem objavil polnega besedila tega verza, ga najdeš v svetem pismu -- ja, kar odpri ga in malo prebrskaj :)
To me je spomnilo na moj ego, ki je včasih velik kot stanovanjski blok. Tako rad si pripišem zasluge za vse dobro v svojem življenju. "Poglej, kaj sem dosegel!" Potem pa me življenje pocuka za rokav in mi pokaže, kako malo nadzora pravzaprav imam. Je bilo res samo moje trdo delo, ali sem imel tudi neverjetno srečo in pomoč drugih?
- V dobi, ko vsi lovimo "več" kot obsedeni shranjevalci v oddaji o kopičarjih, me ta verz spomni, da življenje ni tekmovanje v kopičenju stvari. Predstavljaj si, da bi na smrtni postelji dejal: "Vesel sem, da sem imel največjo zbirko čevljev v soseski."
Smešno, kajne? Ko dajem svoj čas, energijo in talente drugim, dobim nazaj nekaj, kar noben Black Friday razprodaja ne more ponuditi.
Očitno je dajanje prvin sadov bil tudi način gradnje skupnosti...
Ljudje so svoje daritve prinašali skupaj, kot nekakšen starodavni "team building". V dobi, ko imamo 500 prijateljev na Facebooku, a nikogar ne pokličemo, ko nam poči guma na avtomobilu, je to pomemben opomin.
Naš pravi uspeh ni v številu sledilcev, temveč v globini naših povezav.
Zaradi tega verza sem se odločil za nekaj sprememb (ne skrbi, še vedno sem isti zabaven tip, ki ga poznaš, samo z malo manj kaosa v glavi):
- Moje jutro zdaj začnem z razmišljanjem in ne s paničnim pregledovanjem elektronske pošte, kot da bi od tega bil odvisen obstoj vesolja
- Redno zapisujem stvari, za katere sem hvaležen – presenetljivo, kako hitro se seznami polnijo, ko enkrat začneš
- Namesto da bi ljudem dajal le ostanke svoje pozornosti (medtem ko na skrivaj gledam na telefon), se trudim biti res prisoten
- Svojo plačo sem prenehal obravnavati kot osebno last, ampak kot sredstvo, s katerim lahko naredim nekaj dobrega
- Vsak teden nekaj ur namenim nečemu, kar ne koristi direktno meni – čudno, ampak to so pogosto najbolj izpolnjujoče ure
V zadnjih tednih sem opazil, da se počutim manj kot hrček v kolesu in bolj kot človek z dejanskim namenom.
Ne pravim, da sem postal nekakšen guru ali svetnik – daleč od tega! Še vedno pozabljam sestanke in občasno pojem preveč čokolade.
Ampak počutim se... lažje? Bolj povezano? Manj obsedeno s stvarmi, ki na koncu res ne štejejo?
Zakaj ti to pišem?
Ne zato, da bi ti solil pamet, ampak ker sem preprosto naletel na to modrost in se mi zdi predobra, da bi jo zadržal zase. Je kot dobra šala ali recept za noro dober kolač – ne moreš ga obdržati samo zase!
Kaj pa ti?
Katerim stvarem daješ svoje "prvine sadov"?
So vredne tega?
Pod črto...
Zakaj je to pomembno: Starodavni biblijski koncept "prvin sadov" ponuja presenetljivo relevantne smernice za sodobno postavljanje prioritet, prakticiranje hvaležnosti in gradnjo skupnosti.
Širša slika: Ta preprost verz vsebuje globoke namige o tem, kako razporejamo svoje najboljše vire, ne pa ostanke.
Ključne točke:
- Jutranje ure so najbolj produktiven čas - namenite jih duhovni rasti, ne e-pošti
- Hvaležnost deluje kot Wi-Fi - potrebuje redno vzdrževanje
- Vaš ego vas prepričuje, da ste sami zaslužni za vse uspehe
- Kopičenje materialnih dobrin ne prinaša zadovoljstva
- Dajanje namesto jemanja ustvarja globlji smisel
- Skupnost se gradi skozi skupno darovanje
- Prisotnost v odnosih ima večjo vrednost kot raztresena pozornost
Med vrsticami: Sodobne vzporednice tej starodavni praksi vključujejo posvečanje najbolj produktivnih jutranjih ur duhovnemu razvoju namesto elektronski pošti, polno prisotnost v odnosih in dojemanje finančnih virov kot orodij za vpliv na skupnost.
Bistvo: Premik od miselnosti zbiranja k miselnosti prispevanja ustvarja občutek namena in povezanosti, ki ga materialno kopičenje ne more zagotoviti.
Torej, zdaj me pa resnično zanima tvoj pogled na današnji verz in razmišljanje...
Kaj se je v tebi prebudilo ob branju? Morda imaš svojo interpretacijo tega verza, ki bi lahko meni odprla oči?
Rad bi, da veš, da ta e-pošta ni le monolog, ampak začetek dialoga. Zato te vabim - ne, izzivam te - da mi odgovoriš s svojimi mislimi. Morda se strinjaš, morda ne, morda imaš popolnoma drugačen pogled - vse to me zanima!
Klikni na "Odgovori" zdaj, preden te zagrabi vsakdanji vrtinec obveznosti. Samo nekaj stavkov... ali pa roman, če te navdih tako nosi. Tvoj odgovor ne bo končal v e-poštnem breznu - obljubim, da ga bom prebral in odgovoril.
Amen.
.
S spoštovanjem in upanjem na tvoj odziv,
Damir
www.amen.si
P.S.: Prvi, ki odgovori, dobi posebno presenečenje v naslednjem sporočilu. Namig: povezano je s kavo in modrostjo. ;)